Župnija Spodnja Idrija

Zanimivo je, da se je rudarska Idrija s 1.300 prebivalci – podrejena neposredno notranjeavstrijski komori v Gradcu – leta 1607 upravno osamosvojila izpod pristojnosti tolminske gastaldije in postala sedež samostojnega kameralnega gospostva, ki mu je načeloval vsakokratni rudniški upravitelj. Idrijsko »deželnoknežje« gospostvo je obsegalo celotno idrijsko ozemlje s Spodnjo Idrijo vred in vsi pripadajoči podložniki so morali »odrajtovati« urbarialne dajatve v idrijski grad Gewerkenegg. Čeprav je torej civilnopravno Spodnja Idrija spadala pod Idrijo, pa je v cerkvenem pogledu obratno Idrija ostala podrejena Spodnji Idriji še nadaljnjih 150 let. Prostrana »pr'farska« župnija je zajemala cerkve v Idriji (sv. Trojica – 1500, sv. Barbara – 1622, sv. Anton Padovanski – 1678), cerkev sv. Magdalene na Gorah nad Idrijo (sredi 16. stoletja) in cerkev sv. Jožefa na Vojskem (2. polovica 17. stoletja). Sredi 17. stoletja (1652) so takó Idrijo omenjali samo kot samostojno kaplanijo v sklopu »pr'farske« župnije. šele stoletje pozneje, torej sredi 18. stoletja, po ustanovitvi Goriške nadškofije leta 1751, se je živosrebrna Idrija (takrat drugo največje mesto na Kranjskem) dokončno odcepila od matične »fare« v Spodnji Idriji, ko je goriški nadškof Karel Mihael pl. Attems pri vizitaciji 17. avgusta leta 1752 proglasil Idrijo za župnijo.
Iz povedanega sledi, da so do sredine 18. stoletja v vseh pomembnih cerkvenih zadevah upravljali Idrijo iz Spodnje Idrije. Pr'farski župniki so na primer imeli pravico predlagati kandidate za mesto kaplana v Idriji. Spodnja Idrija je dve stoletji in pol, do odcepitve Idrije od »pr'farske« župnije (1752), tudi kadrovsko – po številu službujočih duhovnikov, močno prekašala Idrijo: pri »Fari« je službovalo skupno kar 37 (znanih) duhovnikov, v Idriji pa samo 14. Dodatno je treba poudariti, da je bila sicer samostojna idrijska župnija tudi še po letu 1752 kot nekakšen »otok« teritorialno omejena na območje samega rudarskega mesta, medtem ko je prostrana idrijska okolica še vedno pripadala spodnjeidrijski »fari«. Le – ta je upravljala celotno idrijsko soseščino, se pravi Gore, Vojsko, Čekovnik, Belo in celo kmetije okrog Idrije. Tako sta na primer podružnici Gore in Vojsko še do leta 1780 pripadali spodnjeidrijskemu župniku, zaselka Čekovnik in Bela pa celo do 20. stoletja (Čekovnik do leta 1930, Bela pa vse do let po drugi svetovni vojni). Znano je, kako so spodnjeidrijski župniki – vseskozi ob podpori čedajskega kapitlja – do 18. stoletja vztrajno branili svoje interese pred naraščajočo samozavestjo sosednjega rudarskega mesta, kar je povzročalo nemalo zapletov in napetosti. Istočasno so idrijski rudarji skupaj z družinami do konca 18. stoletja (jožefinska doba), dvakrat na leto (25. marca in 15. avgusta) organizirano v procesiji romali k Mariji na Skalci in tako izkazovali do nje svojo navezanost in spoštovanje. Od sredine 19. stoletja naprej pa so postali posebno zvesti obiski romarjev iz Ledin.
Pri presoji vloge župnije velja upoštevati še dejstvo, da so bili v Spodnji Idriji sredi 19. stoletja ravno v cerkveni režiji postavljeni prvi začetki organiziranega šolstva. Leta 1845 je pod upravo pr'farske župnije spadalo sedem vasi oz. zaselkov: Spodnja Idrija, vse tri Kanomlje, Idrijske Krnice, Masore in Čekovnik z Belo – skupno 231 hiš. Župnik je leta 1846 zapisal, da je v župniji skupno 422 otrok, primernih za šolo pa 386. Otroke so poučevali kaplani, pouk pa je potekal v mežnariji ali v cerkveni zakristiji. Za oddaljene otroke je bila prirejena posebna »nedeljska šola«. šele leta 1887 je Spodnja Idrija dobila redno ljudsko šolo in prve od države plačane učitelje.
Za konec še nekaj pomembnih zanimivosti. Kraj je bil in ostaja daleč naokrog poznan kot romarsko središče. V bližnji in širši okolici je bilo v preteklosti postavljenih kak ducat kapelic, in sicer na pomembnih mestih, kjer so se ustavljali romarji, ki so prihajali iz idrijske, kanomeljske, cerkljanske in ledinske (žirovske) strani. Taka »strateška« mesta so domačini poimenovali z oznako »Pokloni«. Omenjene kapelice so v zadnjih letih obnovili nekateri prizadevni krajani, krajevna skupnost, podjetje Rotomatika in Rotary klub Idrija, ki ima sedež na Kendovem dvorcu v Spodnji Idriji.

 

[ <<Nazaj ] [ 1 ] [ 2 ] [ 3 ] [ Naprej >> ]